Glasilo župnij Sv. Lovrenc na Pohorju, Sv. Marija v Puščavi in Ruše 

Leto MMXXVI, št. 45, 7.6.2026, mob. 031-587-955

Oznanila:

V torek, 9.6., po sv. maši v Rušah 'kateheza za odrasle

V četrtek, 11.6., obhajamo praznik apostola Barnaba in vigilijo praznika Jezusovega srca; pred sv. mašo vabljeni k molitvi pred Najsvetejšim za duhovne poklice in blagoslov v družinah

V petek, 12.6., obhajamo praznik Jezusovega srca; pred sv. mašo molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Jezusovemu srcu

Zakrament sv. zakona želita prejeti Mitja Garneš in Nina Kuhar

Medžupnijsko romanje na Zaplaz, v Novo mesto in Stično bo v soboto, 13.6.2026. Odhod avtobusa ob 6.00 iz Lovrenca, ob 6.30 iz Ruš. Nekaj mest je še prostih, cena prevoza 25 €    

---

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«      Mt 9,9–13

Evangelij po Mateju (Mt 9,9–13) nam predstavi kratek, a silno močan prizor. Jezus gre mimo mitničarja Mateja. Ne ustavi se zato, ker bi bil Matej popoln. Ne zato, ker bi imel dober sloves. Ustavi se, ga pogleda in reče preproste besede: »Hôdi za menoj.« V teh dveh besedah je vse. Ni dolgih razlag, ni pogojev, ni očitkov o preteklosti. Samo povabilo. In Matej vstane. Pusti mizo, denar, varnost – in gre. Ta evangelij ni le zgodba o nekem davkarju iz preteklosti. To je zgodba o vsakem izmed nas. Tudi nam Jezus prihaja naproti – morda prav tam, kjer smo najbolj zaposleni, ujeti v svoje skrbi, v svoje navade, v svoje grehe. Ne čaka, da bomo popolni. Ne pravi: »Popravi se, potem pridi.« Pravi: »Hôdi za menoj.«

Poklicanost ni rezervirana za izbrane ali brezhibne. Jezus kliče konkretne ljudi, z imenom, z njihovo zgodovino. Kliče učitelja, delavca, mater, očeta, mladega, starega. Kliče mene in tebe. In njegov klic vedno pomeni pot – spremembo smeri, notranji premik, zaupanje.

Ko Jezus sede k mizi z grešniki, pokaže, kakšno je Božje srce: usmiljeno. »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« To pomeni, da je Cerkev prostor za tiste, ki vedo, da potrebujejo milost. Nihče izmed nas ne hodi za Kristusom zato, ker bi bil popoln, ampak zato, ker je ljubljen.

Vprašanje današnjega dne ni, ali smo vredni klica. Vprašanje je: Ali bomo vstali? Ali bomo pripravljeni narediti korak? Včasih to pomeni odpustiti. Drugič pomeni začeti znova. Tretjič pomeni bolj zvesto moliti ali pogumneje pričevati.

Jezus tudi danes hodi mimo našega življenja in tiho izreka iste besede: »Hôdi za menoj.« Naj nam da pogum, da vstanemo – in zaupanje, da je pot z njim vedno pot usmiljenja, svobode in novega začetka. AI